GRS Ljubljana

Elica, hvala ti!

Tam nekje davno, v začetku osemdesetih smo ljubljanski alpinisti začeli prihajati plezati v Kraški rob in vas Osp. Elica Vehar je bila prva v vasi, ki nam je stopila naproti, ko smo iskali zaraščeno pot pod veliko steno nad Ospom in ko smo se skozi trnjaste šparglje prebijali z vrha stene naokrog v vas. »Pridte na kozarc!« je rekla in smo stopili na dvorišče. Z izrednim čutom za mlade, neposrednostjo in zanimanjem za alpinizem in plezarijo nas je v hipu osvojila.

Na njenem in Emilovem dvorišču in v kleti, polni malvazije in refoška, smo se mi, pritepenci z vseh krajev naše dežele počutili toplo, domače, dobrodošlo. Sprejela sta vse, težke karakterje, mlade nedozorele adolescente z velikimi cilji in fantazijo, pa tudi oglate hribovce s klenim žargonom, bluzerske žurerje, ljubitelje vina ... In tista leta nas je bilo vse več in več, iz cele države. Brezpogojno in z materinsko toplino, vedno dobre volje, si je vzela čas, poslušala, dodala kakšno modro v štajerskem ali pa primorskem narečju... In to je tisto, kar človeku šteje in ga izkazuje kot človeka. Širina, empatija, gostoljubnost, prijateljstvo.

Minila so mnoga leta obiskovanja Ospa. Osp, Elica, dve besedi, ki sta nas vedno ogreli okoli srca, sinonima, eno brez drugega ne gre. Vsakič sem v Ospu skočil še do Elice na kozarec, pa tudi po informacije. Elica je o dogajanju v Ospu in okoljskih stenah vedela vse! Bila je prava zakladnica znanja o plezariji. Njeno znanje pa je prek pripovedovanj in razgovorov z alpinisti, razglednic z odprav in zapisov v dnevniku seglo tudi v areno svetovnega alpinizma.

Z vse večjim obiskom velike stene so se prigodile prve alpinistične nesreče. Alpinisti smo improvizirano pomagali ob nesrečah. Ponoči prenesli poba z Osjeka, ki je v temi padel čez steno na polico nad iztekom Tržaške, odnesli prijatelja z zlomljenimi vretenci na vratih, bivakirali pri sodih, ko smo pomagali ponoči premraženim iz velike stene, pa tudi huje je bilo.... Pri Veharjevih vedno odprta vrata, gori luč, je pomoč, koristen nasvet, pa tudi kozarec za žejo...

V devetdesetih smo se na postaji GRS Ljubljana odločili za redna dežurstva v Ospu med plezalno sezono. Pri Elici je bila obveščevalna točka in na to je bila kar malo ponosna, čeprav je bilo to zanjo dodatno breme.

Dolga leta smo hranili opremo za intervencije v njeni shrambi. Elica je neumorno podpirala reševalno delo, vodila evidenco reševalcev, skrbela za reševalno opremo. Srčno, angažirano je pomagala pri dežurstvih, intervencijah in vajah naše postaje, kot prava in zaslužna članica... Vsakič se je razveselila vaje postaje v Ospu! Spet se bomo srečali! V njenem domu smo bili vsi reševalci domači in vedno dobrodošli, vedno deležni lepe besede, malice, pa tudi kozarca pri Emilu... Koliko lepih trenutkov pod primorskim vročim soncem in toplo skalo Osapskega apnenca! Elica, hvala ti!

Kot poznavalka je preventivno pomagala neukim in neizkušenim plezalcem z dobrohotnim nasvetom, previdnim opozorilom.. »Ah, te mulci, pa saj si n čjo nč dopovedat!« Nasmeh in zamah z roko, opozorila pač ne zaležejo, življenje teče dalje, stena ostaja, nove generacije plezalcev prihajajo...

Enkrat z daljnogledom z dvorišča opazujeva neko mešano navezo, kako polžje napreduje prek Medota. Prepočasi. Ura je pet popoldne, kmalu bo tema. »Ah, zdej bo splezu vn taljan, a vidš, ma kaj se je vleku, si vidu!?«

Človek je vsakega malo, a tudi tista pozitivna energija, skupek misli, spomin na vse dobro, po čemer ga pomnimo. Ne le peščica prijateljev in bližnjih sorodnikov, tudi širše občestvo. Elico smo imeli radi in jo bomo pomnili. Bila je velik človek, prava super Elica.

Spet se bomo kdaj srečali pod kakšno primorsko steno ...Osp pa ne bo nikoli več, kot je bil.