GRS Ljubljana

Font Size

Cpanel

REŠEVALNA INTERVENCIJA NA GOTENIŠKEM SNEŽNIKU

Po dolgem času prava vetrovna in snežna zimska sobota! Na Zelenici s prijateljem in štirinožko Kali sledimo smučini turnih smučarjev, medtem ko orkanski veter pospravlja po zgornjih nadstropjih Begunjščice in Vrtače. Kali labradorska ušesa v vetru kar plahutajo. Ko se prijetno utrujena popoldne vračava v Ljubljano, zabrni pozivnik. Goteniški Snežnik, dva fanta čakata na pomoč reševalcev, omrznjena, podhlajena, sama ...
Primoževo šofiranje službene Toyote proti Gotenici je zelo hitro, a varno. Avtomobili se umikajo, v dokaj gostem prometu in snežnih razmerah sta nujni sirena in modre luči. Na specialki iščemo gozdne ceste, ki bi pripeljale čim bliže skoraj 1300 metrov visokem vrhu Goteniškega Snežnika. Miha, ki vodi akcijo nam pove, da helikopter ni mogel posredovati zaradi vremenskih neprilik. Na hrib pa sta s smučmi že odšla Žiga in Gašper. Če kdo, bosta naša najmočnejša uspela do mladcev s prvo pomočjo in vročim čajem. Načelnik Jože s pomočjo goteniških policistov odlično organizira pomoč fantov iz sosednje vasi, ki vozijo motorne snežne sani. V dobrih petnajstih minutah je reševalcem na voljo sedem voznikov na motornih saneh. Dotočijo gorivo, naložijo štiri reševalce in gremo! Prvi kilometri vožnje so adrenalinski zaradi velikih hitrosti in pospeševanja. A kmalu je pol metra, nato pa skoraj 80 centimetrov novega snega. Tudi za odlične voznike sani je to povsem nova izkušnja! Sani se opotekajo ob pospeševanjih in enkrat, dvakrat, petkrat jih s skupnimi močmi nekako izkopljemo iz novega snega. Po kakšni uri smo okoli 1100 metrov visoko. Naprej bomo morali gaziti. David s svojim odličnim poznavanjem GPS opravi izvidniško delo. Opremi se z vročim čajem in zagazi v neznano v smeri vrha. Trije reševalci si naložimo reševalno opremo in mu sledimo po globokem snegu. Med gaženjem v tisti snežni ujmi me za hip zajame malodušje. Ali bomo zmogli? Kaj če sta fanta po toliko urah že negibna, kako jima bomo lahko pomagali? Že gaženje zahteva polno moči, kaj šele nošenje nosil s ponesrečencem! Podobne skrbi prevevajo prijatelje, če fanta ne bosta pri močeh, bodo morali na pomoč prav vsi naši reševalci, ki čakajo v dolini in akcija se bo zelo zelo podaljšala ... Po kakšni uri gaženja v temi in vetru ju je David našel! Fanta sta glede na okoliščine dobro, le premražena, podhlajena in pretresena. Srečanje je zelo čustveno, vsem se odvali skala s srca! Oskrbimo ju z dodatno obleko in improviziranim obuvalom, napojimo z vročim čajem in čudovito, kar sama sestopata! Pri saneh pomagajo tudi vozniki sani in kmalu se varno peljemo proti dolini. Fanta spodaj v Gotenici v oskrbo takoj prevzame strokovna medicinska služba.
Za reševalce pa so domači gasilci organizirali topel sprejem! Zakurjena peč, vroča juha, čaj, dobrote in srečanje z našimi prijatelji, ki so čakali v pripravljenosti. Gasilci nam v zakurjeni sobi strežejo brez prestanka. Kot že večkrat se je spet izkazalo, da je pomoč domačinov izredno pomembna za uspeh reševalne akcije! Velika zahvala gre prav vsem. A tokrat so največ prispevali vozniki motornih sani! Brez njihove požrtvovalne pomoči in znanja bi se reševanje lahko izteklo precej drugače ...

Dopustniški, a ne reševalnega dela prosti dnevi

Nekako večletna utečena praksa vseh mogočih rekreativcev v vročih poletnih dneh je, da se glavnina le-teh premakne v naše visokogorje, v tuja evropska gorstva, nekateri tudi na druge celine. Plezališča, ki so na našem ljubljanskem, predvsem primorskem področju (Osp, Mišja Peč, Črni Kal), so zaradi vročine manj polna. Posledično je manj poškodovanih in tistih, ki potrebujejo našo pomoč.

Letošnje poletje je tudi zaradi tega posebno, nesreče se dogajajo vsakodnevno in »počitniški« dnevi so za gorske reševalce naše postaje v veliki meri zapolnjeni z intervencijami. V zadnjem obdobju, od začetka junija, pa do danes, smo aktivno sodelovali na šestnajstih intervencijah. V povprečju nas na manj kot vsake štiri dni ljubljanski regijski center (tel. št. 112) pokliče za nudenje pomoči. Področja vrst intervencij nimajo »voznega reda«, tako smo pomagali kolesarjema, zmajarju, gozdarju, pohodnikom, tekačici, obolelemu po piku sršena, iskali pogrešano osebo in jo na žalost tudi mrtvo našli.... Vse ostale intervencije so se dobro končale, nekajkrat nam je bil v pomoč helikopter, večinoma pa še vedno vse intervencije izpeljemo »peš«.
Eno bolj zahtevno v zadnjem obdobju je v spodnjem povzetku zapisal Tomaž, njegov je bil tudi fotoaparat.

Janez Javoršek

                  *  *  *

Vroča sobota konec julija. Dan je »kot nalašč« za kakšno resno intervencijo. Člani postaje so po dopustih, še ulice so prazne, ptiči, mačke in psi se skrivajo pred pripeko.
Zazvoni FIREAPP. Janez je dežurni, komunicira z regijskim centrom, posluša informacije.... skorajda istočasno zbira ekipo za posredovanje nekje ob Kolpi, mudi se.

V nekaj minutah se zberemo pri Paviljonu na Brezovici. Jekleni ptič je že brnel na hlape, zato je z dotakanjem goriva in posledično nezmožnostjo komunikacije, bil za nas le pobožna želja. V danem momentu prevoz moštva s helikopterjem ni bil možen. Janez in Aleš, ki je bil tehnični vodja intervencije, odločita, da bo potrebno ekipo proti južni meji in Kolpi spraviti po cesti.

Drvenje s sireno in modrimi lučmi po cesti skozi Kočevje do Predgrada ob Kolpi. V dobri uri smo pri cerkvi v vasi, kjer nam prijazna gasilka pokaže pot do mesta nesreče. Komunikacija teče vzorno, hitenje in dodatni adrenalin gasilci poznajo, mnogokrat nam pomagajo ravno tam, kjer je potrebno! Terensko vozilo se prebija v klanec visoko nad mejno reko. Sedem nas bo v prvi ekipi, razdelimo si opremo in zagrizemo v klanec.

Hitro smo nad mestom nesreče, kjer je zbranih nekaj gasilcev in domačinov. Pohodnik je padel čez skalni prag v tesen in obležal nad spodnjim, previsnim delom stene. Pripravimo dve sidrišči na mogočnih bukvah, mene pa fantje spustijo do ponesrečenca. Zelo moramo biti pazljivi, saj se naloženo kamenje, zemlja in leseni drobir z vejami sproža in vali natančno na ponesrečenca, letalca reševalca in zdravnico. Najbolj nujno delo sta že opravila, saj je fant oskrbljen in povit v helikopterski vreči. Pohodnik je padel in se ustavil na položnem robu tik nad previsno steno. Neverjetna sreča v nesreči? Fant je pri zavesti, celo nekaj ščepcev humorja mu je ostalo in se šali na svoj račun. Uspe nam ga položiti v nosila in zavarovati. Dva reševalca uravnavava nosila in jih koordinirava med spustom. Po lebdenju v zraku smo po nekaj minutah na strmem skalnem terenu. Ponesrečenca stežka prenesemo nekaj metrov iz vpadnice vsega padajočega. Na varno. V nosilih je negiben, nekako kot sardina v pločevinki. Glave ne more obračati, vrat ima močno imobiliziran in fiksiran, vidi le naravnost predse.

»Glej Marija!«

Začudeno ga gledam, vidim le njegove razprte oči, pomislim, da ima privide. Prijatelj reševalec hudomušno vpraša zdravnico, če mu je dala kakšna posebna zdravila?

Obrnem se in glej, v steni je izdolbena mala votlinica, znotraj nje pa kot izklesan lik Marije z detetom, ki resno zre naravnost na ponesrečenca. Izrazita kamnita skulptura, igra narave, igra svetlobe in sence? Nenaden in fantazijski uvid v drugo realnost, trenutek, ko človekova čutila odpovedo in se razum umakne zaznavanju s srcem ...

»Danes sem videl Marijo in se ponovno rodil«, pravi fant.
Po vrvi se spustijo še drugi reševalci. V vnemi reševanja pozabimo na metafiziko. Fanta dvignemo in odnesemo v dolino po zahtevnem skalnem terenu. Nekajkrat zamenjamo roke zaradi utrujenosti in kmalu smo pri Kolpi, fant je varno spravljen v jeklenega ptiča, ki poleti proti UKC Ljubljana.

Prijazni domači gasilci zagotovijo regeneracijo tekočin za reševalce. Med pogovorom ugotavljamo, da kakšnih stvari včasih pač ni mogoče povsem racionalno pojasniti. Utrujeni smo, a veseli. Utrpel je zelo resne poškodbe, a se bo očitno uspešno rehabilitiral, to pa je vse, kar je v takšni situaciji pomembno.

Žganjar Tomaž

vir: https://www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/dopustni%c5%a1ki-a-ne

Intervencija Nanos

Sredi tedna sodelujemo na vojaški vaji na vadišču Poček nad Postojno. Lep, sončen, za te kraje tudi vetrovno miren dopoldan je minil brez posebnosti. Za nas zanimiva vojaška vaja je minila v tako rekoč brezdelju, dokler.....
Ob koncu vaje, ko smo že pospravljali svojo opremo, dobimo iz Re - Co Postojna poziv. Vsebina klica se je nanašala na obnemoglega planinca pod vrhom Nanosa. Informacije se hitro množijo. Brane kot vodja intervencije sedi poleg mene v terenskem avtu, drvimo čez vojaško območje proti Razdrtemu. Za nama sta še dva postajna terenska avtomobila. Brane »vrti« telefon, kliče in sprejema telefonske klice.
Nekje na strmi poti z Razdrtega na Plešo (Nanos) so mimoidoči naključno naleteli na neodzivno osebo. Med mimoidočimi je tudi zdravnica, zato takoj pričnejo z oživljanjem.

Pomoč je nujna in temu primerna je tudi vožnja do vznožja Nanosa, kjer v svoja terenska vozila vzamemo še tričlansko ekipo NMP iz Ajdovščine. Še enkrat iz terencev iztisnemo vse za kar so narejena. Ko z vozili višje ne gre več, nadaljujemo peš. Pridružita se nam še dva naša člana. Skupaj v breg zagrizemo z vso, situaciji primerno, reševalno opremo. Medicinski ekipi olajšam vzpon in mlademu dekletu nesem LIFEPACK 15 (prenosni defibrilator), ki kasneje na mestu nesreče omogoča pomoč pri oživljanju.
Menjamo se pri masaži srca. Po več kot uri in dvajset minut zdravnica opravi tel. razgovor z dežurnim zdravnikom na letališču Brnik. V pripravljenosti je bil helikopter, a zadeva se ni končala, kot bi si želeli. Izmučeni od oživljanja, smo v tišini posedli v trdo kraško podrast in si le prikimali, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi oboleli živel.
Telefonski pogovori prisotnega policaja, ugotavljanje identitete pokojnega in nujno beleženje okoliščin dogodka je v naših praznih glavah hitro minilo (ponavadi to lahko traja tudi več ur). Čakal nas je še transport do vznožja Nanosa. Nosila s pokojnim so z našo pomočjo prispela spodaj do makadamske ceste, kjer je pogrebna služba prevzela pokojnega.
Pospravili smo opremo in v turobnem vzdušju odšli vsak na svoj dom.
Vsaka smrt v hribih, kjer smo sodelovali z reševanjem, se globoko vtisne v spomin. Pravijo, da se za vedno zapomniš le lepih dogodkov, mogoče pa to le ne drži povsem.

Janez Javoršek

Dvakrat na področju Krima

Sprejeli smo informacijo, da se je starejša ženska sredi popoldneva izgubila na področju Rakitne. S prijateljico je hodila po učni poti, nato pa sta se razšli. Iskana gospa je sporočila, da se nahaja na kolovozu nekje v gozdu in čaka na reševalce.

Mudi se, saj bi nas lahko prehitela noč. Hitro se nas zbere primerno število v treh vozilih, s seboj imamo tudi dve usposobljeni kosmati iskalki na štirih nogah. Le da ju po tem, ko izstopimo pri jezeru na Rakitni in se dogovarjamo o strategiji reševanja, v vročini premami voda in se hitro okopata v jezeru in poigrata. S terenskimi vozili preiskujemo področje po kolovozih v različnih smereh. Z iskano smo v stiku prek mobilnega telefona. Občasno vključimo sireno. Iskana se je v prostoru napačno orientirala in ni vedela, kje se nahaja. Bila je prepričana, da je usmerjena proti Rakitni, v resnici pa je hodila v nasprotno smer. S pomočjo njenih usmeritev napotimo nekaj reševalcev peš po označeni učni poti v smeri Rakitne. Fantje so uspešni, zavijejo na pravi kolovoz in gospa je kaj kmalu najdena in z reševalnim vozilom pripeljana k jezeru. Zelo je vesela, mi pa tudi, saj se je intervencija srečno in hitro zaključila.

Čez dober teden dni ...

Vroča poletna nedelja kot vsak dela prost dan. V jutranjih urah, ko še ni pripeke, se z ženo sprehajava v gozdu pri Klobuku. Na koncu sprehoda psica uživa v kopanju v Gradaščici pod gradom Bokalce. Z zavistjo jo opazujem, ne vem še, da bom čez nekaj ur bredel po rečici Iški.
Mladenič si je poškodoval nogo v Iškem vintgarju. Vozimo proti Iškem vintgarju. Soteska je polna turistov, ki se hladijo v prijetno segreti Iški. Zapornice pri domu v Iškem vintgarju ni, zato se lahko zapeljemo z avtomobili kar daleč. Z nami je očividec nesreče, njegova žena, zdravnica, je ostala pri ponesrečenem mladostniku za pomoč. Pri »Grabljicah« zmanjka poti, razdelimo si opremo in krenemo po desni strani reke proti sotočju Zale in Iške. V dobre pol ure smo pri ponesrečenem. Mlad fant se težko spoprijema s poškodbo, boli ga. Strokovno ga oskrbimo, namestimo na nosila in pričnemo s prenosom. Edina in najbolj primerna pot gre po strugi reke in ob njej. Prenos je zahteven, fanta pa poškodovana noga zelo boli pri vsakem najmanjšem premiku ali tresljaju. Po nekaj urah bredenja smo končno pri avtomobilu. Fanta prevzamejo reševalci nujne medicinske pomoči in ga naložijo v reševalno vozilo.

Reševalci si privoščimo tekočo okrepitev, saj smo po večurnem napornem delu povsem dehidrirani ...

Intervencija STAROD

Pred peto zjutraj dobimo sporočilo za reševalno akcijo. Ker je ponoči napadlo kakih 20 cm snega, se zjutraj na cestah obetajo prometni zamaški. Eno od terenskih reševalnih vozil naše postaje me skupaj z dvema reševalcema pobere na Vrhniki. Ne glede na modre luči in sireno se nam s prehitevalnega pasu na avtocesti proti Primorski redko kdo umakne. Na mejnem prehodu nam policisti povedo, da gremo po šest oseb, med njimi so otroci. Povedali so, da so od večera izgubljeni v gozdu, padlo pa je vsaj 20 cm snega. Policisti nas ob meji usmerijo proti jugu. Najmočnejši trije gredo pred nami in gazijo, saj se jim glede na koordinate mobitela migranta, ki je klical po pomoč, dozdeva, kje približno bi lahko bili. Po kakšni uri in pol vzpostavimo stik. Ko pridemo do ubežnikov, ugotovimo, da so se iznajdljivo zavarovali pred neugodnim vremenom. Postavili so zasilen bivak, znotraj katerega so celo zakurili ogenjček. Med njimi so trije otroci, dva fantka in deklica, ki je na pogled najbolj izčrpana. Prijatelj jim ponudi čaj in čokolado, a so nezaupljivi, ne vzamejo. Ko so pripravljeni na odhod, dva migranta neseta dečke, eden močnejših reševalcev si zadega deklico na rame in krenemo. Migranti hodijo molče, ne vzpostavijo nikakršnega stika z nami. Zanje smo nekakšni tujci, predstavniki neke države, nujno zlo, s kakršnim imajo že vso dolgo pot iz Afganistana najbrž pretežno slabe izkušnje. Kmalu ugotovimo, da bo deklico treba nesti, saj se ne more držati pokonci. Sestavimo nosila in jo prenesemo do ceste in mejnega prehoda Starod. Policisti so redkobesedni, navajeni so na te uboge ljudi, ki so iz svoje dežele, ki desetletja trpi v vojni, odšli v negotovi, negostoljubni svet, po nekakšno obljubljeno »boljše življenje«. Za migrante se bo današnji dan sicer končal na toplem, a verjetno bodo morali nazaj na Hrvaško. Prav gotovo pa bodo kmalu spet poizkusili srečo in nelegalno prečkali mejo, s ciljem, da bi prišli nekam v »urejene« države severne in zahodne Evrope.

Tomaž Žganjar

Intervencija nad Robežem

Na decembrsko popoldne, ko se dan že preveša v večer, zabrni mobitel. Poškodba delavca v gozdu. Podane so koordinate, nekje v gozdu med Medvodami in Topolom. Ujelo me je ravno na poti na pasjo vajo. Odločim se, da bom psico vzel s seboj na reševalno intervencijo. Na googlovi mapi ugotovim, da se zberemo pri kmečkem turizmu Robež. Tam nas že čaka Janez, ki pozabljivim razdeli čelne svetilke. Opremimo se z najnujnejšim in zdrvimo v klanec. Pred nami se pelje mogočen traktor s prikolico, na vseh kolesih ima montirane verige. Kolovoz je strm in blaten, kmalu se povzpnemo do predela, kjer je prehod za pešce skoraj nemogoč. Vsaj pol metra globoke kolesnice s tekočim blatom. Stroj pred nami melje v klanec, mi pa drsimo in se opotekamo za njim. Psica skače z ene na drugo stabilno podlago, hoja po blatu ji ni všeč. Kmalu pridemo do izravnave, kjer je parkiran delovni stroj. Malo nad kolovozom v soju baterijskih luči leži poškodovanec. Fant je, močan in poln energije, navajen težkega dela v gozdu. Dobre volje je, poškodbe ga bolijo, a ga ne zebe. Imel je srečo v nesreči, dokaj hitro smo prišli do njega. Stoično prenaša izdelavo imobilizacije in se razveseli zdravnice, ki mu hitro olajša bolečine. Učvrstitev na nosila in transport potekata brez težav saj nas je dovolj. Ko pridemo do traktorja, ga stabilno privežemo na prikolico in stroj ga odpelje v dolino. Reševalci se blatni opotekamo po blatu do izhodišča. Šele ko pridem domov, ugotovim, da oba s psico potrebujeva resno umivanje, preden naju bodo spustili v hišo.

Tomaž Žganjar

Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Zanimivo obdobje za gorske reševalce ljubljanske postaje GRZS.

Najprej bi rad napisal besedo ali dve, kaj pomeni zahteven teren? Subjektivno za vsakogar nekaj drugega, objektivno bi moralo biti za vse isto. Verjetno!

Ne bom se spuščal v kategorizacije poti, v Sloveniji jih imamo preko 10 tisoč kilometrov in le klik ali dva, pa so informacije na ekranu.

Gorski reševalci bi teren najlažje, najhitreje in najbolj razumljivo delili na lahek teren, kjer NMP (nujna medicinska pomoč) lahko pride z reševalnim vozilom do ponesrečenega, in na težji teren, kjer je potrebno do ponesrečenca dostopati peš. (Helikopterskemu reševanju se bom namenoma izognil). Takrat, ko ta pešpot (steza) preide v višjo zahtevnost napredovanja (tudi plezanje), takrat naj bi praviloma na intervenciji sodelovali gorski reševalci. Za to smo usposobljeni, šolani, preverjeni na izpitih in fizično trenirani.

 

Preberite več: Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim