- Podrobnosti
-
05 Oktober 2015
-
Brane Kobal
V soboto, še skoraj sredi noči, ob 7:30, smo se zbrali na Gasilski brigadi Ljubljana in se odpravili proti Zagorju. Dan je bil kot naročen za vajo: čemeren, oblačen in kisel. Proti Litiji smo bili že deležni prvih deževnih kapelj, ki so napovedovale, da zna vaja potekati res gladko: gladke skale, mokre vrvi, blatni tobogani po mokrem jesenskem listju.
Vonj po jutranji kavi je malo popravil razpoloženje, naliv pa je postajal vse hujši, a nikomur ni padlo na pamet, da bi godrnjal. Padlo je sicer nekaj konstruktivnih idej, med katerimi je bila najbolj mamljiva tista, da bi vajo izpeljali pri Dogatu pod kozolcem. Pa naš Pero ni imel razumevanja za takšne improvizacije in nekaj pred deveto smo pod Zagorsko severno Steno razdeljevali opremo za stensko reševanje. Postajalo je še bolj zabavno in višek veselja je bilo napeljevanje statičnih vrvi po mokri steni. Še dobro, da je bila na nekaterih mestih previsna in je nudila vsaj malo zaščite pred pobesnelim nalivom. Žimarjenje po vertikali, prepenjanje in spuščanje. Vse je teklo kot po maslu. Inštruktorji niso imeli pripomb, vsi so obvladali tehniko "v nulo", novopečeni reševalci, včerajšnji pripravniki, pa so bili s svojim odličnim znanjem in pripravljenostjo pravi odraz vse višjih kriterijev na izpitih za gorske reševalce.
Glavni del vaje pa je potekal na vrshu Stene, od koder smo spustili ponesrečenca in reševalca. Komande so bile kratke, moštvo uigrano, reševalci so menjavali vloge, vsak je delal vse ali vsaj večino vsega. Med pripravo na spust se mi utrne misel: "Če se že razbijem kje v hribih, naj me rešujejo taki, kot so tile naši." Jemček je glavni reševalec in nas lepo komandira. Malo improvizacije, kratek dvig, pa spust, potem pa malo reale. Kot na pravi akciji. Zaplet v gosto dreevje in grmovje, dvig, spust, dvig, spust in za začimbo še sprememba smeri spusta, sta rutinsko preverjanje samo dodatno začinila in popestrila. Za konec pa še najljubše opravilo: spust v globino z desonderjem in prepenjanje med spustom. Sploh nimam občutka, kdaj je nehalo deževati. Ves čas se je dogajalo. Na koncu je posijalo sonce in potrebno je bilo nadomestiti proteine in minerale, za kar so izvrstno poskrbeli v piceriji Čebelca.
