GRS Ljubljana

Pomč prijatelju Biliju

Pomagati ljudem v sili smo reševalci vajeni. A tokrat gre za pomoč prijatelju, našemu članu, ki mu je pogorela hiša, v kateri je živel.
V soboto zgodaj zjutraj se vozimo proti Bovcu. Mrzlo je, ledeno, da še ptiči nosijo dereze. Skozi Idrijo proti Bači se nekajkrat zadrsamo po ledu na asfaltu. V Soški dolini nas pozdravijo čudoviti zasneženi vrhovi julijskih gora. Že zjutraj vleče močna sapa, tako da so ožarjeni vrhovi Kaninskega pogorja skriti za prosojnimi koprenami spihanega snega. V vetrovnem Bovcu navlečemo nekaj plasti obleke, rokavice, čelade. Čakajo nas gradbena dela v različnih oblikah. Z delom na pogorišču se hitro ogrejemo, pomaga pa tudi odličen vroč čaj. Do popoldne napolnimo dva kontejnerja z gradbenim materialom in iz hiše znosimo še ogromen kup izgorele opreme. Bili organizira, poprime kjerkoli. Prizadet je, a zadovoljen, da delo, čeprav rušilno in pospravljalno, dobro napreduje. Počasi gre dan h koncu, sonce je šlo za gore, utrujeni smo, a čaka nas pravi bovški likof. Stisnjeni v simpatični kubaturi napolnimo želodce z odlično vročo joto, zraven pa še s piščancem z rižem. Ne vem od kje in kako, a Bili je organiziral pogostitev, kot da imata s prijateljico polno hišo jestvin. Kjer je dobra volja in vroče srce, je vsega dovolj. Zvečer zapuščamo dolino Soče z dobrimi mislimi, ki jih usmerjamo prijatelju. Vemo, da mu je težko, a vajen je težkih preizkušenj, preživel bo. Malo, čisto čisto malo pa tudi z našo pomočjo. Vse dobro v prihodnje, prijatelj!

Tomaž Žganjar

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem fantom iz ljubljanske GRS, kolegom in prijateljem Marka Belingarja, ki so nam prišli pomagat ob nesreči, po tem ko nam je pogorela naša hiša v Bovcu.

To se je zgodilo 30. januarja, v soboto, še sredi trde zime. Prva ekipa, 8 ljudi, je prišla že čez 2 tedna, v soboto, ko je bil izredno mrzel vikend, in pihal je leden veter.
V Bovcu so bili že okrog 9. ure in delali cel dan do štirih popoldan. Ker je hiša kar visoka, je bilo delo tudi zelo nevarno. Treba je bilo pazljivo delati, da se ne bi na koga
zrušili ožgani tramovi. Fantje so plezali po strehi in odstranjevali del strešnikov. Delo je bilo zelo naporno, veter je raznašal delce saj in ožganega lesa.
Iz hiše so praznili tudi pohištvo, stvari je bilo veliko, tudi težki kosi, ki jih je bilo treba spravit ven. Vse črno... fantje so bili na koncu že malo podobni dimnikarjem. Naredili so ogromno delo.
Za slovo smo se še slikali, nekaj pojedli, nato pa jih je čakala še dolga pot po temi nazaj domov.

Že takoj naslednjo soboto je prišla druga runda požrtvovalnih mož. Opremljeni z vsem mogočim orodjem so se lotili demontaže raznih napeljav, strojev, okenskih okvirjev in vrat. To so vse težke stvari. Počistili so izolacijo pod streho in v stenah. Koliko stvari je v hiši... Tudi oni so delali cel dan, do poznih popoldanskih ur. Na dvorišču je bil ogromen kup skrivljenih, črnih, poškodovanih stvari. Koliko težkega dela so naredili. Proti večeru smo se poslovili, vmes še kaj pogovorili, pojedli.

Zelo sem hvaležna vsem članom GRS Ljubljana za nesebično pomoč, ki ste nam jo nudili, in v čast mi je, da sem vas spoznala.

Bilo bi zelo lepo, in vas že v naprej vabim, da pridete spet sem, na bovško, ko bo toplo poletje in se srečamo na priložnostnem pikniku, mogoče se organizira tudi izlet v okoliške hribe.

Še enkrat najlepša hvala vsem, ste zelo plemeniti ljudje.

Barbara Cene

Podpornik 2022

Reševanje ljudi v gorah in težje dostopnih terenih, poleg neprecenljive požrtvovalnosti, humanitarnosti in prostovoljstva gorskih reševalcev, na drugi strani zahteva vrhunsko usposobljenost in opremo. V letošnjem letu smo gorski reševalci do dne 22.12.2021, opravili že 613 intervencij.

Vsako leto GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije) izda nalepke GRS podpornik, katerih namen je zbiranje denarja v Skladu Okrešelj za otroke ponesrečenih reševalcev v akcijah in delno za usposabljanje gorskih reševalcev ter nakup opreme namenjene reševanju.

Priporočljiv prispevek donacije za nalepko je 6 EUR. Obstajata dva tipa nalepk: navadne nalepke in takšne, ki imajo lepilo na strani znaka in se nalepijo na steklo z notranje strani.
Za nalepko lahko donirate na TRR našega društva (link do podatkov) ali pa z gotovinskim plačilom (kontakt: 041 863 424 - Žiga). V primeru donacije na TRR vam nalepko pošljemo po pošti (sporočite vaš naslov z SMSom na kontaktno številko).

Podprite delo gorskih reševalcev in donirajte. Z donacijo boste postali Podpornik Gorske reševalne zveze.

Naj bo prihodnje leto uspešno, zdravo, predvsem pa varno!

GRS Ljubljana se vam zahvaljuje za pomoč in podporo.

Intervencija STAROD

Pred peto zjutraj dobimo sporočilo za reševalno akcijo. Ker je ponoči napadlo kakih 20 cm snega, se zjutraj na cestah obetajo prometni zamaški. Eno od terenskih reševalnih vozil naše postaje me skupaj z dvema reševalcema pobere na Vrhniki. Ne glede na modre luči in sireno se nam s prehitevalnega pasu na avtocesti proti Primorski redko kdo umakne. Na mejnem prehodu nam policisti povedo, da gremo po šest oseb, med njimi so otroci. Povedali so, da so od večera izgubljeni v gozdu, padlo pa je vsaj 20 cm snega. Policisti nas ob meji usmerijo proti jugu. Najmočnejši trije gredo pred nami in gazijo, saj se jim glede na koordinate mobitela migranta, ki je klical po pomoč, dozdeva, kje približno bi lahko bili. Po kakšni uri in pol vzpostavimo stik. Ko pridemo do ubežnikov, ugotovimo, da so se iznajdljivo zavarovali pred neugodnim vremenom. Postavili so zasilen bivak, znotraj katerega so celo zakurili ogenjček. Med njimi so trije otroci, dva fantka in deklica, ki je na pogled najbolj izčrpana. Prijatelj jim ponudi čaj in čokolado, a so nezaupljivi, ne vzamejo. Ko so pripravljeni na odhod, dva migranta neseta dečke, eden močnejših reševalcev si zadega deklico na rame in krenemo. Migranti hodijo molče, ne vzpostavijo nikakršnega stika z nami. Zanje smo nekakšni tujci, predstavniki neke države, nujno zlo, s kakršnim imajo že vso dolgo pot iz Afganistana najbrž pretežno slabe izkušnje. Kmalu ugotovimo, da bo deklico treba nesti, saj se ne more držati pokonci. Sestavimo nosila in jo prenesemo do ceste in mejnega prehoda Starod. Policisti so redkobesedni, navajeni so na te uboge ljudi, ki so iz svoje dežele, ki desetletja trpi v vojni, odšli v negotovi, negostoljubni svet, po nekakšno obljubljeno »boljše življenje«. Za migrante se bo današnji dan sicer končal na toplem, a verjetno bodo morali nazaj na Hrvaško. Prav gotovo pa bodo kmalu spet poizkusili srečo in nelegalno prečkali mejo, s ciljem, da bi prišli nekam v »urejene« države severne in zahodne Evrope.

Tomaž Žganjar

Intervencija nad Robežem

Na decembrsko popoldne, ko se dan že preveša v večer, zabrni mobitel. Poškodba delavca v gozdu. Podane so koordinate, nekje v gozdu med Medvodami in Topolom. Ujelo me je ravno na poti na pasjo vajo. Odločim se, da bom psico vzel s seboj na reševalno intervencijo. Na googlovi mapi ugotovim, da se zberemo pri kmečkem turizmu Robež. Tam nas že čaka Janez, ki pozabljivim razdeli čelne svetilke. Opremimo se z najnujnejšim in zdrvimo v klanec. Pred nami se pelje mogočen traktor s prikolico, na vseh kolesih ima montirane verige. Kolovoz je strm in blaten, kmalu se povzpnemo do predela, kjer je prehod za pešce skoraj nemogoč. Vsaj pol metra globoke kolesnice s tekočim blatom. Stroj pred nami melje v klanec, mi pa drsimo in se opotekamo za njim. Psica skače z ene na drugo stabilno podlago, hoja po blatu ji ni všeč. Kmalu pridemo do izravnave, kjer je parkiran delovni stroj. Malo nad kolovozom v soju baterijskih luči leži poškodovanec. Fant je, močan in poln energije, navajen težkega dela v gozdu. Dobre volje je, poškodbe ga bolijo, a ga ne zebe. Imel je srečo v nesreči, dokaj hitro smo prišli do njega. Stoično prenaša izdelavo imobilizacije in se razveseli zdravnice, ki mu hitro olajša bolečine. Učvrstitev na nosila in transport potekata brez težav saj nas je dovolj. Ko pridemo do traktorja, ga stabilno privežemo na prikolico in stroj ga odpelje v dolino. Reševalci se blatni opotekamo po blatu do izhodišča. Šele ko pridem domov, ugotovim, da oba s psico potrebujeva resno umivanje, preden naju bodo spustili v hišo.

Tomaž Žganjar

Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Zanimivo obdobje za gorske reševalce ljubljanske postaje GRZS.

Najprej bi rad napisal besedo ali dve, kaj pomeni zahteven teren? Subjektivno za vsakogar nekaj drugega, objektivno bi moralo biti za vse isto. Verjetno!

Ne bom se spuščal v kategorizacije poti, v Sloveniji jih imamo preko 10 tisoč kilometrov in le klik ali dva, pa so informacije na ekranu.

Gorski reševalci bi teren najlažje, najhitreje in najbolj razumljivo delili na lahek teren, kjer NMP (nujna medicinska pomoč) lahko pride z reševalnim vozilom do ponesrečenega, in na težji teren, kjer je potrebno do ponesrečenca dostopati peš. (Helikopterskemu reševanju se bom namenoma izognil). Takrat, ko ta pešpot (steza) preide v višjo zahtevnost napredovanja (tudi plezanje), takrat naj bi praviloma na intervenciji sodelovali gorski reševalci. Za to smo usposobljeni, šolani, preverjeni na izpitih in fizično trenirani.

Preberite več: Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Vaja reševanje s sedežnice 2020

Zadnjo lepo soboto pred napovedano ohladitvijo smo izkoristili za najbolj zračno od vaj – vajo reševanja s sedežnice. V majhni ekipi smo se zbrali na naši vsakoletni lokaciji, smučišču Javornik – Lome in tekoče opravili vse postopke reševanja s sedežnice, ki vključujejo vzpon po stebru in vmesno varovanje, razelektritev jeklenice, prehod preko sedeža in spuščanje osebe, ki je ostala ujeta na sedežu, na tla. Vsak se je enkrat izmenjal v vlogi smučarja in reševalca in po dveh urah smo bili spet vsi varno na tleh, pripravljeni na novo smučarsko sezono.