GRS Ljubljana

Tomaž Klinar

Tomaž je z gorami živel že od otroštva. Starši so mu odprli vrata v čudoviti gorski svet, lažjo plezarijo in opojnost smučarskih poljan.

V srednji šoli je razmišljal o študiju bogoslovja, potem pa se je odločil, da bo pomagal ljudem kot zdravnik. Odločitev, da se leta 1997 pridruži gorski reševalni službi, je bila za izkušenega alpinista in zdravnika samoumevna.

Že med študijem ga je doletela sladkorna bolezen. Z njemu lastno vztrajnostjo je prenašal vse težave, ki mu jih je prinesla. Zelo je bil razočaran, ker zaradi nje ni mogel narediti izpita za reševanje s helikopterjem.

Vestno se je odzival pozivom na reševalne akcije na področju GRS Ljubljana. Snežnik, Nanos, Polhograjski Dolomiti,... Z odločnostjo in zdravniškim znanjem nam je odvzel dobršen del bremena, ki ga reševalci nosimo na intervencijah.

Bil je tudi član Jamarske reševalne službe in se trudil, da bi obe službi čim bolje sodelovali.

Na letošnjo zimsko vajo na Begunjščici je prišel s poškodovano roko. Malo se je pošalil, ker je bil počasnejši kot običajno, pa vendarle je opravil vse naloge, ki so mu bile dodeljene. Na sestopu je razlagal, da ga sodobni medicinski aparati zasipavajo z množico podatkov, njemu pa zmanjkuje časa, da bi jih pregledal. Tak je bil Tomaž, vedno ga je čas prehiteval. Rekel mi je, da mu je čas med nami zaradi bolezni bolj skopo odmerjen in da ga mora čim bolje izkoristiti.

Tako si je pred tekmovanji prve pomoči za gorske reševalce, kjer je sodeloval kot ocenjevalec, vedno vzel še čas za rekreacijo. Za vodje tekmovanj je bilo to pogosto stresno, saj je običajno prikolesaril od doma le nekaj minut pred začetkom.

Letos po tradicionalnem Koflerjevem memorialu nas je povabil v njihovo domačo hišo v Mojstrani na kavo. Pokramljali smo po lepi turi, ne vedoč, da je to eno zadnjih druženj z njim.

Le mesec dni za tem je Tomažu zastalo srce.

Premlad. Preveč dober.
A še vedno slišimo kako se smeji. Tako - na glas, raskavo, globoko, prav nekje iz sredine.
Tomaž, počival boš s pogledom na Julijce, bližnja Golica te bo vsako pomlad pozdravila z narcisami. Zjutraj bodo gore zažarele, popoldne pa boš prisluhnil, ko se bomo vračali s turnih smukov in se pogovarjali o razmerah ter obujali stare gorniške in reševalne zgodbe, ki si jih pisal skupaj z nami.

V imenu Gorske reševalne službe Ljubljana izrekam njegovim najbližjim iskreno sožalje.